Še živo nam je v spominu 6. april 1941, ko so prihrumefi nemški bombniki ter bombardirali na svojem vojnem pohodu tudi nam najbližje letališče Cerklje ob Krki, pa tudi drugod. Jugoslavija je kapitulirala. Hitler je okupiral velik del Slovenije in takoj uvedel uradni nemški jezik. Ukinil je slovenske šole, namestil je še nemške uradnike. Razkosal je Slovenijo na štiri dele ( nemški, italijanski, madžarski, hrvaški), Jeseni istega leta pa je odredil izgon Slovencev iz širokega nižinskega pasu ob hrvaški meji. Izgnancem so s seboj dovolili vzeti le manjšo prtljago in predmete za osebno rabo. Vse drugo je moralo ostati doma. Hišna vrata so morala ostati zaklenjena, ključ pa v vratih.
Izgon je bil izvršen 28. oktobra 1941. Potekal zelo hitro: razobesili so plakate, takoj naslednje jutro pa je k vsaki hiši pristopil vojak s puško in s poveljem: »Schnell, schnell!« je bilo treba takoj zapustiti domove Na cesti so že čakali avtobusi in tovornjaki. V zasneženem jutru so nas odpeljali v Brestanico, V hrib do gradu smo nadaljevali peš. V gradu so nas popisali in vsak je dobil »svetinjco« z osebno številko. Odslej so nas klicali po številkah. Noč smo prespali na slami v konjušnici. Nemočni ljudje so jokali, molili, kleli…naslednji dan so nas odgnali kot čredo na železniško postajo, na vlak, ki je odpeljal v neznano.
Iz tedanje občine Globoko je bilo izgnanih 199 družin, kar je okoli 800 oseb. Izgnance so namestili v cca 466-taborišč (barake, samostane, gradove, zdravilišča„.), ki pa so jih ogradili, povrh še z bodečo žico in prepovedjo zapuščanja. Doma so ostali le rudarji in drugi potrebni delavci.
Hrana je bila pičla le za vzorec krompirja in kolerabe ter ena margarina na kotel za zabelo.
Nemci so neusmiljeno izrabljali poceni delovno silo v tovarnah, na poljih, v gospodinjstvih… Otroci so ponekod hodili v vrtec in šolo, da bi se čimprej »ponemčili«,
Na naše izpraznjene domove so naselili Kočevarje — nemške potomce. Naselili so predvsem bogatejše hiše. Manjši domovi so propadali, mnoge so spremenili v hleve. Kmetovanje jim je bilo znano, vinogradništvo pa ne. Ob stradanju in delu so izgnanci v trdnem upanju na vrnitev domov čakali na konec vojne. Svobodo so končno dočakali 9. maja 1945. Z nepopisno radostjo so se vračali v žal večinoma propadle in izropane domove. Ni bilo hrane. Kočevarji so zbežali, zemlja je ostala neobdelana. S hrano in obleko je pomagala UNRA in RK. Vojna je na tem območju zahtevala 46 žrtev.
Izgnanci smo pričakovali vojno odškodnino. Jugoslavija je prejela le delno in jo porabila za obnovo opustošene države. Vsa leta države Jugoslavije smo zaman čakali na njo. Šele po formiranju samostojne Slovenije so se zbrali bivši izgnanci Vlado Deržič, Franc Šetinc, Slavko Kunej in Ivan Živič (ter morda še kdo) ter ustanovili Iniciativni odbor. 9. junija 1991 so sprejeli in potrdili prvi Statut DIS. Društvo izgnancev Slovenije (DIS) pa je bilo uradno ustanovljeno s sprejetjem — podpisom statuta 7. junija 1995 v Brestanici. Prvi predsednik je postal Vlado Deržič.
Razen redkih izjem so vsi izgnanci naročeni na časopis Vestnik. V njem so napisana obvestila vodstva društva izgnancev Slovenije, prispevki izgnancev in osmrtnice članov.
Pošto za KO Dl Globoko — Pišece prejema Ljudmila Petan, Globoko 45a, 8254 Globoko.
Društvo še vedno vodijo (po 30. letih):
Ljudmila Petan, predsednica,
Mira Podgoršek, namestnica predsednice,
Hermina Hotko, tajnica in nekaj članov, ki še lahko sodelujejo, saj je starost Članstva od 80 do 94 let.
Blagajniško poslovanje sedaj vodi pridružena članica Anica Novoselovič.